Bullshit.

Še vedno sem tukaj. Še vedno živim in diham. Pomembno? Niti ne. Toda zadnje čase sem najraje sama. Na srehodu, na kavi, pri teku,... Sem torej v obdobju nekakšne samote. Seveda na takšen način, da meni ustreza. Odločila sem se namreč, da ne bom več jaz tista, ki bo vedno pomagala drugim. Saj mi je lepo, če pomagam nekomu. Všeč pa mi je tudi, če znam pomagat sebi. Tega nisem znala in sedaj se učim. Zato potrebujem čas zase. Ampak kljub vsemu ne vem sploh kaj bi brez najbljižjih. Brez tistih, ki me imajo zares radi in imam jaz rada njih. Hvaležna sem za vsak dan, ki mi je podarjen z njimi.

Ukvarjam pa se tudi z vprašanji, ki tako ali tako nimajo smisla...

"Zakaj so jagode rdeče?"

"Zakaj nam je življenje omejeno?"

"Zakaj ...?"

Res so brez smisla.

Tako pač je.

Včasih smo tudi mi brez smisla, pa moramo vseeno preživeti v tem Svetu.