Ljudje smo različni in nikoli nikogar verjetno ne spoznaš do konca. Včasih se mi zdi, da ima vsak od nas kakšno skrivnost. To skrivnost pa skrbno ščiti pred drugimi. Verjetno nas je strah zavrnitve drugih... Vsak dan znova ugotavljam, kako ti lahko še najboljši prijatelj nekega dne obrne hrbet in te prikaže v najslabši možni luči. Vse bolj spoznavam, da so ljudje večinoma egoistični. Nekateri še obdržijo čut za sočloveka, vendar tega ni veliko. Vsak se bori samo zase. Za svoj obstanek. Pa vendar... Še vedno se družimo. Izmenjamo si nadčloveško lepe besede, pa čeprav v resnici mogoče ne mislimo vedno resno. Saj je vseeno. Brez drugih ljudi ne moremo. Ali pač? Sama uživam na kavici, v dolgih sprehodih z mojim kosmatinčkom, nakupovanjih, razvajanju v mehurčkasti kopeli s čajnimi svečkami ob strani, poslušanju glasbe za mojo dušo, ob ustvarjanju in pisanju zgodbic,... Mislim, da se lahko imamo lepo tudi sami, čeprav občasno potrebujemo stik s sočlovekom. Nas Ljubezen spremeni? Mislim da. Nekatere na bolje, druge spet ne. Zdi se mi, da vsi potrebujemo ljubezen. Nihče noče biti sam. Vsi iščemo nekakšno sorodno dušo. Jo najdemo? Mislim, da jo srečamo vsaj enkrat v življenju. Mogoče pa je besedna zveza "sorodna duša" mišljena čisto drugače...Ne vem... Mislim, da je moje razmišljanje danes doseglo svoj vrhunec...
Chill out!
No comments:
Post a Comment