Samosvoja ali samo... Svoja?

Že nekaj časa je pri meni tako, da ko sem na najbolj rozastem in puhastem oblčaku, me nekaj vrže z njega. Nikoli ni tako, kot si zamislim. Jezna sem... Ostale pa bodo tudi bolečine skrite globoko, globoko v srčku in nihče spet ne bo vedel zanje... Tako se odvijam, tako se odvija moj skoraj vsakdanjik. Vendar bi želela več...Se prebuditi s prazno glavo in začeti znova. Kocko po kocko. Ampak nazaj ne gre. Potruditi se moram v prihodnosti. Bom imela dovolj moči? Bom dovolj zaupala ljudem, ki me imajo radi? Ne vem... Trenutno ne delam tega... Najbolje me opiše moj oči, ki mi pravi, da sem "Samosvoja". Pa sem res? ... Danes sem se zbudila v en čuden dan. Najprej se mi je polil kapučino, potem se mi je polil še pomarančni sok in za 2 uri so mi izklopili še vodo. Medtem pa sem dobila najlepšo sporočilo mojih staršev, kako uživata na morju. Malo dobrega in malo slabega... Pa vendar ni še konec dneva. Le kdo ve kaj mi še prineseta večer in noč? ... Še malo, še malo pa bom tudi jaz odklopila misli in se bom v četrtek zgodaj zjutraj odpravila na morje... Dopust, ki bo koristil tako meni, kot njemu.
... Priznam, včasih se moram preprosto prepustiti...