Vsak dan prinese nekaj novega. Že jutro je samo po sebi čarobno. Zbuditi se ob ljubljeni osebi, vdihniti svež zrak zgodaj zjutraj ter opazovati sončni vzhod. Neprecenljiv občutek. Včasih premalo cenimo skupne trenutke, tiste drobne kamenčke v mozaiku življenja. Gledamo le naprej, načrtujemo prihodnost,...Vseskozi pa pozabljamo živeti za ta trenutek, ki nam je dan. Življenje je prekratko, da bi ga zapravili! Nikoli ne vemo, kdaj se naše življenje na tem svetu zaključi. Zato moramo živeti, se veseliti in nikoli obupati. Tako sem začela razmišljati pred kratkim, k temu me je sicer navdihnila oddaja, ob kateri sem jokala kot dež. Žena s polno optimizma pripoveduje o tem, kako je srečno živela vseh 34 let z možem, čeprav sta medtem izvedela za njegovo strašno bolezen. On je umrl. Vendar ji je, kot je povedala sama, pustil ogromno! Pustil ji je nepozabne spomine, energijo in njegove besede, zaradi katerih se ona počuti tako zelo močna. Tudi teme o življenju po smrti se je dotaknila. Povedala je, da verjetno moraš verjeti, da je nekaj po smrti, da lažje preživiš tukaj. Verjame, da ljubezen odneseš s seboj in če je to ta most, ki nas povezuje- za vedno- je to nekaj najlepšega. Ob vsem tem sem bila jaz navdušena nad njo. Bila je tako presenetljivo močna in pogumna, da je o tem spregovorila. Ne vem če bi jaz zmogla vse to. Čeprav pa mi je bilo zanimivo, ko je še povedala, da je bil njen mož tisti, ki je dopolnjeval njen svet in brez njega bi bila izgubljena. Zato je srečna, da je lahko bila ob njem. To ji daje zdaj vso moč!
Mislim, da sem začela verjeti v vse to. Mislim, da je res. Spoštujem jo...
Sama pa vem, da sem srečna in neizmerno vesela za te pisane trenutke z njim tukaj in zdaj. V sedanjem življenju, v sedanjem času. Mislim, da je pravzaprav to bistvo vsega tega!
No comments:
Post a Comment