Mislim, da sem dosegla bistvo.

Še nekaj časa nazaj sem bila nezadovoljna z vsem kar mi je prekrižalo pot. Nisem hotela, da se me kdo dotika. Vsi poljubi so bili zlagani. Zlagano je bilo moje življenje. Zlagana sem bila jaz sama. Želela sem si le njega. Želela sem si le njegovo ljubezen... Samo to, a takrat je bilo vse to na žalost nedosegljivo. Po tihem sem vsako noč sanjala kako se je vrnil in se mi opravičil in kako sva bilo zopet eno. Čeprav sem se vsako jutro zbudila s solznimi očmi, nisem nikoli nehala verjeti. Verjeti v naju.
Danes imam spet vse to. Imam njega in njegovo ljubezen, katero sem čakala tako dolgo. Ugotovila sem, da je prav ON moje življenje.
Vendar vem, da če hočem, da bo popolno, morava na svoje. Oba pa sanjariva o otroku. Najinem otroku. Vem, da sva mlada, ampak vem, da lahko zmoreva vse. Seveda pa je pred tem še pogoj: skupno življenje. Na svojem. Samo midva.
Mislim, da sem končno dočakala tisto o čemer sem sanjala kot majhna deklica.
Nekateri še vse to iščejo, jaz pa sem to že našla. Sedaj moram le še to negovati in ohraniti. Srečna sem. Zelo.