Nikoli mi ne gre vse po načrtu. Nikoli. Tudi tokrat ne, pa čeprav vame tako zelo močno sveti luč...Luč upanja. Luč, ki bo mogoče pregnala vse temne sence iz mojega življenja.V čem je problem?
V sredo sem bila na razgovoru za mojo prvo resno službo. Dobila sem jo, kar me je presenetilo in tudi razveselilo.
Služba je super. Všeč mi je, ker si vseskozi na terenu in ker si lahko urnik dela urejaš in dopolnjuješ sam. Delo je popolno.
To je nekaj o čemer sem vedno le sanjala.
Problem?
V bistvu se mi daj po glavi plete mnogo vprašanj. Od tega, če bom to delo zmogla opravljati in če me bo moja šefica "imela rada".
Seveda bi bilo še vse lažje, če me domači ne bi utrujali z vprašanji na katere trenutno ne morem dati pametnega odgovora.
Na žalost.
Trenutno vem le osnovno.
Žal še nisem bila na podpisu pogodbe, ki bo nekje okoli 15.4.
Takrat bom vedela več.
Sedaj pa me prosim pustite, da končno živim kot si želim.
Saj veste, da si zaslužim to...

No comments:
Post a Comment