Bila je tipična dolgočasna in osovražena Nedelja. Nikoli nisem marala nedelj. Nikoli. Toda tokrat je sonček tako lepo grel tla pod nogami, da sva se z mojim dragim odločila, da greva na izlet. Samo najin. Dolgo sva razmišljala kje je primerna lokacija in na koncu sem se spomnila. Tam on še ni bil. Hitro polna pričakovanj, sva se preoblekla in vzela veliko steklenico vode. Lubi pa je v torbo skril še dve čokoladi. Tako opremljena sva se peljala do lokacije, kjer sva pustila avto. Nato pa odšla peš. Med potjo sva prebrala misel z vsake table, ki so nama kazale pot. Veliko sva se smejala in se pogovarjala o vsem mogoče. Bilo je tako lepo... Po eni uri hoje sva končno prišla na cilj. Usedla sva se na klopco, s katere se je razprostiral prelep razgled. Spet sva se pogovarjala in zraven grizljala čokoladki. Med pogovorom me je presenetil. Na pozitiven način. Opisal je, kako močno si je želel, da bi me dobil nazaj in o tem, da ima še vedno shranjeno tisto taprvo sporočilo, ki mi ga je takrat po tistem času poslal. Res je nekaj najlepšega. Nekaj kar sem vedno sanjala. Zdaj je ob meni... Ne vem kam je minil čas, toda domov sva prišla že v skorajšnji temi. Ampak bilo nama je tako zelo lepo.
Obožujeva trenutke, ko sva čisto sama.
2 comments:
Ti trenutki so res najlepši. Ko imaš čas samo eden za drugega in vso ljubezen, ki jo premoreta...
Naj bo takšnih dnevov čim več*
ooo ful lepo napisan***
kam sta pa šla če ni skrivnost;)
Post a Comment