Carpe Diem.

Do zdravnika sem prišla šele danes. Seveda bi lahko vedela, da včeraj ne bo imela časa, pa sem vseeno silila tja. Diagnoza? Vnetje ledvic. Potrebno bo piti čajčke in se hraniti s tabletami, ki mi jih je predpisala. Dobila sem še napotnico za ultrazvok ledvic. Neizmerno se veselim tega, ko po tebi teče tista sluz, ki je poleg vsega tega še prekleto mrzla. In potem čakanje na izvide. Sovražim to. Ampak njej seveda ni jasno. Moram iti, da se prepriča, če je ledvica še na svojem mestu. Bom že preživela... Kot sem do sedaj še vse... Ni pa mi všeč tudi to sivo vreme danes. Pa še mrzlo je. Napovedujejo tudi še sneg. Nočem snega. Ne zdaj. Nič več. Dovolj je bilo mrzlo že. Potrebujem sonček, da me napolni z energijo. Danes je zadnji dan, v prvem mesecu, v novem letu. Kako razburljivo. Pričakujem februar. Pust, Njegov rojstni dan in Valentinovo. Zadnjega ne maram, ker se mi zdi le nič drugega, kot dobra reklama za trgovce. Takrat nam pokažejo vse tiste pocukrane zadevice. Nikoli nisem bila pretiran romantik. Tudi zdaj ne mislim postati. Zame je to en navaden dan. Nič posebnega. Praznik je tako ali tako uvožen iz dežele prek Atlantika. Meni je dovolj, če si izkazujeva ljubezen vsak dan posebej s tistimi drobnimi in lepimi malenkosti, ki ti polepšajo vsak dan. Zato ne potrebujem ničesar na ta dan. Škoda časa.