Skrivnostna omama.

Nedeljsko popoldne. Dolgčas. Nikjer nikogar. Slišalo se ni niti otroškega smeha. Odločiva se. Greva na skriven kotiček. Tja kot vedno. Pogovarjava se in čez nekaj časa naju že obkroža oblaček dima. Pogledava si v oči. Bile so svetlikajče, a tako zelo lepe. Poljubiva se. Spregovoriva nekaj besed. Glas je bil čudaški in nerazumljiv. Strese me, kot bi se v vodi igrala z elektriko. Čez nekaj časa, se med nama že razlega smeh. Vse je tako smešno. Drevo, reka, trava, klopce in nekdo, ki se je tisti trenutek pripeljal z motorjem. Vse je bilo tako smešno. Seveda nisva mogla zadrževati smeha. Na telefonu najdeva najino pesem. Pogovarjava se. Oblak omame, pa izginja. Čez nekaj časa izgine popolnoma. Ukradem mu poljubček. Kmalu zatem, pa se odpraviva proti domu. Spet normalna. Brez omame. Nihče nič ne opazi. Leževa na posteljo. Pogledaš me v oči, me objameš in nato me spet z normalnim glasom vprašaš: "Kaj je bil tisti oblak?" Nasmehnem se ti. Nekaj časa te pustim v dvomu, nato pa vseeno odgovorim: "Saj veš dragi...Najina skrivnostna omama."