Moj obraz na plan namesto smeha, izvablja solze. Ne poznam se več. Nisem to jaz. Če bi jokala zaradi tebe, ne bi jokala pred tabo. Poznaš me. Jaz poznam tebe. Ljubim te. Trenutno mi pomeniš ves Svet. Ne bom se ti odrekla. Nikoli. Samo tvoja sem. Ne razumem, zakaj je usoda takšna do naju. Govorijo, da naj bi usoda naredila kaj je prav. Ampak tokrat se moti. Ne vem zakaj si vsi tako zelo prekleto želijo, da greva narazen. Zakaj? Zakaj ne moreva biti preprosto srečna kot ostali? Zakaj? Ne vem več... Želim si, da bi odšla na svoje. Zate bi naredila vse. Brez tebe ne obstajam. Enostavno umiram, ko te ni. S teboj sem srečna. Samo s teboj. Nočem te izgubiti. Ne smem. Ne zdaj. Pogrešam te. Vse me boli od joka, a ne morem se ustaviti. Solze ne prenehajo teči po licu. Kaj narediti, da bo prav? Kaj? Ne, ne bom obupala to vem. Ampak vseeno boli. Boli, ko ti starši poskušajo preprečiti stik z njim. Boli. Boli in ne preneha.
Sovražim dejstvo, da sem še na tem svetu in moram trpeti. Ampak lepo je, da me ima vsaj on rad in mu ni vseeno zame. Vsaj še to mi daje upanje v vsak nov dan!
No comments:
Post a Comment