Relaxed.

Spet se mi je na obraz vrnil smeh. Čutim, da živim in razganja me od energije. Srečna sem. Vem, da bo še kakšen padec v najini vezi (Le kje jih ni?), vendar vem tudi to, da ne bova obupala. Preveč se imava rada. Ustvarjena sva drug za drugega. Ljubim ga.

I really believed in us...

Učila sem se. Tudi to je pomembno. Ne smem popustiti v šoli. Ne smem. Ne bom. To vam obljubim.

Potem grem na sprehod ob ribnikih. Ni račk, da bi jim lahko dajala v kljunček drobtinice kruha....Ribnike namreč prekriva led. Zadnjič je po njem hodila starejša gospa. Ne vem zakaj. Hodila je daleč od roba ribnika, skoraj po sredini. Nekdo je za njo zaklical, da mora z ledu. Starka pa je še bolj pospešila svoj korak. Na koncu je šla sedet na klopco. Ne vem kaj je ljudem, da tako preizkušajo svojo srečo... Vsak dan se dogajajo nesreče, takšne ali drugačne, a ljudje so trmasti in si še vedno govorijo: "Meni se to ne more zgoditi!" Ne razumem. Res ne. Ampak meni se je še vedno lepo sprehajati ob ribnikih. Obožujem naravo in vse kar je povezano z njo. Obožujem otroke, ki skačejo sem in tja in se smejim mamicam in očkom, ki jezno gledajo na vse to. Lepo je pogledati pare, ki se poljubljajo in objemajo. Všeč pa mi je tudi, da sem tam sama s svojimi mislimi in se lahko za trenutek odklopim od vsega tega norega sveta.